Zakaj bi otroke vzgajali na način »vzpodbudne vzgoje«?

Ali želite, da se med vami starši in otroki ustvarja dober odnos?

Ali želite vzgajati brez zmagovalca in poraženca?

Ali želite namesto zunanjih vzgojnih vplivov (kazni, nagrajevanja, kritiziranja, obsojanja, ustrahovanja, žalitev, prepovedi) uporabljati spodbudo, pohvalo in postavljanje meja? Tako se bo v otrocih razvijala notranja disciplina. To pomeni, da se bodo otroci odločali v lastno dobro. Zato bo vzgoja otrok bolj prijetna.

Ali želite krepiti dober odnos z otroki?

Še vedno bodo vaši otroci živahni navihani, poskušali bodo uveljaviti svojo voljo, širiti meje, ki jih postavljate. Ali želite, ko bodo nastopile zgoraj opisane težave, najti pot, kako jih reševati? To vam bo uspelo s pomočjo vzpodbudne vzgoje. 

Ali želite dobiti dodaten nasvet, če ga boste potrebovali?

Če želite za svoje otroke prijazno vzgojo s postavljanjem meja, potem je vzpodbudna vzgoja prava za vas.

Vzpodbudna vzgoja otrok

Vzpodbudna vzgoja otrok sem poimenovala vzgojo, kjer otroku z vzpodbudo pomagamo k napredku, dejavnosti in samostojnosti. To je vzgoja, ki pripomore k odnosom, v katerih smo starši in otrok drug do drugega prijazni, cenimo drug drugega, živimo zaupanju, sprejemanju, poštenju, strpnosti, vzpodbujanju in pohvali. Otrok ima možnost, da se uči na lastnih izkušnjah, kjer pa je potrebno, tam mu starši postavimo meje.

Naša ljubezen, vzpodbuda in pohvala mu pokažejo, da ga imamo radi. S tem mu pokažemo njegovo vrednost, ki se je zaveda kot otrok in kasneje kot odrasel človek. Zaradi tega se zaveda svojih sposobnosti. Ker pri sebi spoznava svoje dobre lastnosti, jih je sposoben prepoznati tudi pri drugih ljudeh, zato so tudi njegovi odnosi dobri. S postavljanjem meja pa starši otroka usmerjamo. Otrok, ki so mu postavljene meje, spozna, kaj je zanj dobro in kaj ne, ter se zaradi tega počuti varnega.

Ljubezen je osnovna hrana za vsakega otroka. Vsakdo si želi pozornosti in ljubezni. Otrok ju potrebuje za normalno življenje in zdrav razvoj. Ljubezen mu daje občutek varnosti, zaželenosti. Če dobi ljubezen staršev, potem lahko tudi sam daje ljubezen drugim. Ljubezni nikoli ne more dobiti preveč. Ljubezen ne razvaja.

Otrok, vzgojen z vzpodbudo, se nauči zaupati sebi. Le kdor zaupa sebi, lahko zaupa tudi drugim. Z vzpodbudo mu povemo, kaj zmore in česa je sposoben, kadar so naša pričakovanja primerna njegovim sposobnostim.

Ko pohvalimo otroka in njegova dejanja, se nauči ceniti sebe. Kdor ceni sebe, je sposoben ceniti tudi druge. Kadar opazimo otrokove dobre lastnosti in sposobnosti ter jih tudi pohvalimo, se le-te razvijajo. Ko pohvalimo tisto, kar je naredil dobro, ga to vzpodbudi, da naredi še več dobrega. Kadar pohvalimo njegovo delo, pozitivne odnose, dobre značajske lastnosti in vse tisto, kar je sposoben narediti, spoznava, da je to dobro. Vsakdo rad ugaja tistim, ki jih ima rad, zato rad počne tisto, kar pohvalimo. Pohvala je potrebna zlasti takrat, ko se uči nekaj novega. Ko to že obvlada, pohvalo omejimo, da ne čuti potrebe po pohvali ob vsakem njegovem dejanju.

Pomembno pa je tudi to, da otroka primerjamo le s samim seboj, nikoli z drugimi. Ne pretiravajmo na ta način, da mu dajemo informacijo, da je on najboljši, da je boljši od vseh drugih. S to informacijo se v otroku razvija sebičnost.

Pri pohvali je pomembno, da vidimo otrokov značaj, njegova dobra dejanja, njegovo delo. Kadar pa pretiravamo s hvaljenjem njegove zunanjosti, lepote, lepe obleke, pričeske, potem mu je pomembno samo to. Na ta način pa ne krepimo njegovih dobrih lastnosti.

S tem, ko v otroku opazimo njegove dobre lastnosti, to lahko pohvalimo. Otrok spoznava, da ga imamo radi, da ga razumemo, podpiramo. Na ta način posluša to, kar nam je všeč. S pohvalo dobi pozitivno pozornost in o sebi dobiva pozitivno mnenje. Tudi, kadar v nečem ne uspeva najbolje, ve, da bo dobil podporo, da se tega nauči. Mi smo tisti, ki moramo iskati dobro v otroku. Kadar naredi nekaj, kar nam ni všeč, mu to sporočimo, ampak tega ne poudarjamo. Kar poudarjamo, tisto raste. Ko pa poiščemo njegove dobre lastnosti ter tisto, kar je naredil dobro, in to pohvalimo, mu na ta način sporočimo, da je njegovo dejanje dobro.

Pri manj pomembnih stvareh otroku omogočimo, da se uči na lastnih izkušnjah. Pri pomembnih stvareh pa smo starši tisti, ki mu sporočamo, kaj je prav in kaj ne. Otrok ni sposoben ločiti, kaj je prav in kaj ne. On bi se odločal za tisto, kar mu je všeč. Zato mu postavimo meje.

Upoštevanje otroka

Otroka upoštevamo na več načinov. Pri manj pomembnih odločitvah se lahko odloča sam, mu ne postavimo meje. V tem primeru upoštevamo otroka in njegove želje.

Pomembno je, da ga upoštevamo tudi v primeru, ko nekaj dela. Takrat mu je pomembno samo to. Otrok živi samo v tistem trenutku. O aktivnosti, ki sledi, ne razmišlja. Zaradi tega težko sprejme, ko napovemo naslednji dogodek, to je na primer odhod na sprehod ali odhod z igrišča. Zaradi nenadne spremembe otrok z jokom sporoča nezadovoljstvo, zato ga nekoliko prej obvestimo o novi dejavnosti.

Upoštevati moramo tudi njegove sposobnosti, da sam naredi tisto, kar lahko naredi sam.

Pomembno je upoštevanje otroka oziroma iskanje njegovih dobrih področij v tem smislu, da iščemo področja, na katerih pokaže več znanja, spretnosti in mu omogočimo, da ta svoja znanja in spretnosti še bolj razvija.

Tudi pri igri in igračah upoštevamo njegove sposobnosti.

Upoštevamo njegove želje in potrebe. Razmislimo, kadar niso enake našim željam. Seveda jih upoštevamo, če se nam zdi to primerno. Otroka učimo, da upošteva potrebe staršev in sorojencev. Na ta način bo, ko odraste, lahko upošteval potrebe partnerja ter drugih ljudi.

Ker so otroci različni, tudi vzgoja ne more biti pri vseh enaka. Pri vzgoji upoštevamo otroka. Bolj miren in vodljiv otrok potrebuje več pohvale in vzpodbude. S pohvalo in vzpodbudo krepimo njegovo samozavest. Meje, ki mu jih postavimo, sprejme. Bolj živahnemu in aktivnemu otroku pa odločno postavimo meje. Ta otrok poskuša širiti meje svobode, preizkuša našo odločnost pri postavljanju meja, zato moramo biti dosledni. Zelo živahnega otroka moramo zaposliti z gibalnimi dejavnostmi, da lahko na ta način porabi svojo energijo. Prav tako pri vzgoji uporabljamo pohvalo in vzpodbudo.

 

 

Kakšna osebnost odraste pri vzpodbudni vzgoji

Otrok, vzgojen z vzpodbudno vzgojo, odraste v človeka, ki ve, kaj dela dobro. Zna ceniti sebe in svoje dobre strani. Pomembne so mu vrednote, katere so mu privzgojili starši in jih spoštuje. Tudi takrat, ko mu ne teče vse gladko, je sposoben sam sebe opogumljati in tako iskati uspešne rešitve tudi v manj prijetnih situacijah. Na ta način se zaveda svojih sposobnosti, vidi dobre lastnosti drugih ljudi. Ljudi spoštuje, zato so tudi njegovi odnosi dobri. Sposoben je pravih odločitev, ki mu omogočajo zadovoljno življenje. Svoje dobre lastnosti je pripravljen prenašati na druge. Če so jih le-ti pripravljeni sprejeti, tudi njim omogoča zadovoljno življenje.